Vrtne oziroma dvoriščne ograje

Parcelo, dvorišče ali vrt ljudje zelo pogosto ogradimo z ograjo, kar omeji nezaželen dostop tujcev ter zagotovi določeno stopnjo zasebnosti. Vrtna ograja je lahko betonska, kamnita, lesena, jeklena, aluminijasta, ali iz vedno bolj priljubljenih kompozitov. Material, ki ga izberete, pa je odvisen od arhitekturne zasnove hiše in njene okolice. Daleč najbolj iskane so ograje iz materialov, ki ne potrebujejo veliko vzdrževanja, so trdne in imajo dolgo življenjsko dobo.

Za ograjo, ki je gradbena konstrukcija (npr. balkonska ograja), potrebujete gradbeno dovoljenje (razen če ni glede na način gradnje opredeljena kot enostavni objekt), ki pa se prav tako lahko postavi le v skladu s prostorskimi akti. Za enostavne objekte smatramo varovalne in protihrupne ograje do 2,2 metra (kot pomožni cestni objekti), varovalne ograje do 2,2 metra (kot pomožni obrambni objekti) in ograje za pašo živine do 1,5 metra (kot pomožni kmetijsko-gozdarski objekti).

Če odmik ograje od meje sosednjih zemljišč ni posebej predpisan z izvedbenim prostorskim aktom, je treba upoštevati določbe zakona o graditvi objektov, po katerih je lahko ograja postavljena največ do meje zemljiške parcele na kateri se gradi, vendar le na način, ki z gradnjo in konstrukcijo ne posega na sosednje zemljišče. Ograjo, ki označuje potek meje med posameznimi parcelami, lahko na meji postavimo le pod pogojem, da se lastniki mejnih zemljišč o tem pisno sporazumejo.

ALU vrtne ograje

Aluminijaste vrtne ograje odbijajo svetlobo, so zelo trdne, korozijsko odporne, toplotno in električno prevodne, predvsem pa trikrat lažje od jeklenih. Aluminij je material, ki je znan po svoji majhni teži (trikrat lažji od železa), odpornosti proti koroziji, enostavnem čiščenju, dobri odpornosti na zunanje vplive in trajnem videzu, ki se z leti ne spreminja. 

Obdeluje se ga lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin. Ker je mehkejši od inoxa, ima za dosego enake stopnje trdnosti in stabilnosti ograja iz aluminija običajno več stebrov. Tako je največji razmak med njenimi stebri cca. 100 cm, medtem ko je pri inoksu precej večji. Večina monterjev tovrstno ograjo vijači in sestavi kar na samem objektu, saj so elementi in profili že obdelani in pripravljeni v delavnici.

Zaradi določenih karakteristik, ki jih lahko nudijo le redki materiali, alu ograje v zadnjih letih postajajo vse močnejša konkurenca ostalim ograjnim sistemom. Njihova prednost je tudi v tem, da so na voljo v široki paleti visokokvalitetnih in obstojnih barv RAL lestvice, doseženimi z modernimi postopki prašnega barvanja, ki se uporabljajo tudi v avtomobilski industriji. Tako barvane površine so površinsko trdne, trajno odporne na vse vremenske pogoje ter lepega in gladkega videza. Prepriča pa tudi njihovo enostavno vzdrževanje in čiščenje. Alu ograja na splošno ne zahteva nikakršnega vzdrževanja in torej ne potrebuje obnovitvenega poliranja, barvanja, krtačenja ali voskanja. Če se na njej nabere prah ali umazanija, je dovolj, da jo le obrišete z vlažno krpo ali detergentom za steklo, kar bo zadostovalo, da se bo zopet svetila kot nova.

Dandanes so na tržišču večinoma ograje iz visoko kvalitetnega, še bolj odpornega eloksiranega aluminija. Eloksacija je postopek, ki ga dosežemo s posebno tehnologijo površinske obdelave aluminijastih profilov, kar njihovo površino zaščiti pred oksidacijo, omogoči njeno neprevodnost, gladkost in hkrati lepši videz. Običajna (naravna) eloksacija je sicer srebrna, izbirate pa lahko tudi druge barve (inox, zlata, črna, rdeča,…).

Slaba plat aluminijaste vrtne ograje se odraža v neprimernosti materiala za izdelavo zahtevnejših oblik. Dodatna slabost pa je tudi dejstvo, da se poškodovane zaščitne plasti aluminija žal ne da sanirati.

Kovinske vrtne ograje

Poleg aluminijastih, so ograje za vrt lahko izdelane tudi iz nekaterih drugih kovin. Še vedno zelo popularne so na primer kovane in inox ograje.

Kovane ograje krasijo hiše že stoletja. Pred industrijsko revolucijo so pomenila razkošje, ki si ga je lahko privoščil le malokdo. Takrat je bilo namreč pridelovanje železa, zaradi načina obdelave in dimenzioniranja materiala časovno precej zamudno, končni izdelek pa prava dragocenost. Danes je železo relativno poceni, na trgu pa ga lahko najdete v vseh možnih dimenzijah. Vendar pa je, če si želite imeti pravo kovano ograjo, tudi dandanes potrebno poiskati kovača, ki se ukvarja s kovanjem okrasnih izdelkov.

Kovana ograja je precej dražja od lesene, vendar pa se pa investicija vanjo kaj kmalu obrestuje, saj je, v primerjavi z lesom, železo možno zelo dobro površinsko zaščititi (vroče cinkanje in debelo slojno barvanje), zaradi česar takšna zunanja ograja preživi nekaj generacij tudi brez vzdrževanja. Tudi izbira njene oblike je praktično neomejena, saj je iz žarečega železa mogoče skovati zelo raznolike elemente, ki se med seboj lahko poljubno kombinirajo.

Z razliko od kovinske vrtne ograje je inox znan po tem, da ne rjavi. Njegova izjemna odpornost in stabilnost mu omogočata praktično neomejeno življenjsko dobo. Ker je njegova površina povsem gladka, gre za material, ki je enostaven za vzdrževanje. Barvanje z zaščitnimi laki ni potrebno, ograjo pa se le vsake toliko enostavno obriše z navadno krpo.

Obdelana inox površina je lahko polirana ali brušena. Da bi ograja za vrt iz tega materiala ostala popolnoma nerjavna, je potrebno za njeno sidranje uporabljati identičen material, torej inox pritrdilne plošče, navojne palice, podložke in matice. Če si želite zagotoviti še boljši in modernejši estetski vtis, pa je priporočljiva kombinacija inoksa z drugimi materiali, največkrat lesom, steklom ali inoks pletenicami.